Kako dokazati izpuste CO2 na tono aluminija?

Kaj konkretno morate storiti

Kaj se od vas pričakuje

Emisije CO₂ na tono aluminija je figura, ki se pojavlja na več mestih, vsako s svojim okvirom in lastno bremenom dokazov. Za digitalni produktni potni list in za CBAM veljajo drugačna pravila, drugačni obrazci in trenutno tudi še nobena končna metodologija izračuna za sam potni list. To temo naredi zmedeno, vendar je mogoče razčleniti obveznosti.

Izračun po utvrjeni metodologiji

Za digitalni produktni potni list velja, da meritve in izračuni ne smejo biti izbrani svobodno: člen 39 Uredbe o digitalni potrdili o trajnosti (Uredba (EU) 2024/1781) določa, da se testira, meri in računa po metodologijah, ki so za določeni del proizvoda utvrjene. Za aluminij metoda za CO₂ na tono še ni objavljena. V praksi to za podjetje z 10 do 100 zaposlenimi pomeni, da je treba lastno metodologijo izračuna — ne glede na to, kako natančno je pripravljena — kasneje zamenjati, čim je uradno metodologija na voljo. Tisti, ki že delajo s poslovnikom toplogrednih plinov, npr. za stranko ali za CBAM, bi bilo pametno, da te številke in njihove temeljne izvorne podatke hranijo ločeno, da kasnejši preход na uradno metodologijo ne pomeni, da mora biti vse znova zbrano. Več o statusu te metodologije je na strani o metodologiji, s katero se vrednosti za potni list merijo.

Izkazovanje izvora številke

Številka CO₂ na tono je uporabna le, če je jasno, od kje prihaja: iz katere tovarne, katerega procesa, katere energetske mešanice. Za podjetje, ki kupuje in obdeluje aluminij, to pomeni, da mora biti izvor številke — ne le sama številka — dokumentiran. Pri aluminiju se emisije na tono zelo razlikujejo med primarnim aluminijem (elektroliza) in recikliranim aluminijem (taljenje), in ta dva se ne smeta mešati v povprečje brez jasnega razloga, kako je to povprečje sestavljeno. To se dotika tudi vprašanja, koliko recikliranega materiala je v seriji; ti dve številki — CO₂ na tono in delež recikliranega aluminija — sta povezani in jih pogosto sprašujemo skupaj. Glejte tudi kako se dokazuje delež recikliranega aluminija.

CBAM kot ločen, že obstoječi proces

Poleg digitalnega potnega lista CBAM že obstaja: Uredba (EU) 2023/956 zavezuje prijavitelja pri uvozu aluminija izven EU na poročanje o vgrajenih emisijah toplogrednih plinov. Za podjetje, ki uvaža aluminij, to torej ni prihodnja obveznost, temveč tekoča. Številke, ki se priprave za CBAM — na tono, na kategorijo proizvoda, na tovarno izvora — niso avtomatično enake številke, ki bodo pozneje v digitalnem potnem listu, ker so sistemi postavljeni ločeno, vendar so temeljni izvorni podatki (poraba energije, procesni podatki proizvajalca) pogosto ponovno uporabni. Kaj CBAM natančno zahteva in za koga, je razloženo na strani o CBAM in aluminiju.

Razlika med datoteko in potnim listom

Za podjetje, ki že naredi izračun CO₂ — za stranko, za poročilo o trajnosti, za CBAM — je razlika med tem, kaj ostane interno in kaj bo pozneje javno v potnem listu, relevantna. Potni list prikazuje utvrjeno številko po utvrjeni metodologiji; temeljni izračunski model, predpostavke in izvorni podatki ostanejo zunaj tega. To razliko med tehnično datoteko in digitalnim produktnim potnim listom je natančno tam, kjer se mnoga podjetja zatakne, in je razložena na strani o razliki med tehnično datoteko in potnim listom.

Kje se stvari v praksi motijo

Dobavitelj preskrbi eno CO₂-številko na tono za celo letno proizvodnjo, medtem ko je ta proizvodnja delno iz primarnega in delno iz recikliranega aluminija. Povprečna številka torej ni sledljiva na specifično serijo, in če je postavljen zahtevek za utemeljitev, ni razpoložljiva razdelitev.

Drugo scenarij: podjetje za digitalno pasportijo proizvoda uporablja isto vrednost CO₂, kot jo je navedlo tudi za CBAM, ne da bi preverilo, ali se obseg in pravila za izračun ujemata. CBAM se poslužuje lastne sistematike za vdelane emisije pri uvozuEPR; ta ni brez nadaljnjega zamenljiva z metodo, ki bo kasneje določena za pasportijo.

Tretja situacija: uvoznik aluminijevih polproizvodov prevzame CO₂-podatek tujih proizvajalcev, ne da bi imel izvirne dokumente, in v primeru zahteve po dokazilu ne more predložiti nič drugega kot e-pošto ali vrstico iz ponudbe.

Četrta situacija: podjetje samo izračuna vrednost CO₂ s svojim modelom za izračun, v predpostavki, da se bo ta later samodejno prenesen v digitalno pasportijo. Takoj ko je uradno metoda po členu 39 ESPR objavljena, se izkaže, da se lastni pristop na delih razlikuje, in je treba podatek znova obdelati — kar bi se dalo preprečiti, če bi se izvirni podatki od začetka strukturirano hranili.

Peta: podjetje misli, da je CO₂-podatek poslovna skrivnost in ga ne želi deliti s stranko, ki sestavlja pasportijo, medtem ko je nejasno, kateri del teh informacij bo pozneje javen in kateri del se da zaščititi. Ta presoja sodi k vprašanju, ali poslovne občutljive podatke o aluminiju je treba objavitiin je nekaj drugega kot vprašanje, kdo sme videti podatke, na katerega se odgovori na strani o tem, katere podatke iz digitalne pasportije lahko vidi vsak.

Kaj lahko zabeležite

• Po stranki ali proizvodni seriji: CO₂-podatek na tono s navedbo uporabljene računske metode ali orodja in njegove različice.
• Izvor podatka: tovarna, proizvodna linija in ali gre za primarni ali reciklirani aluminij ali mešanico deleža.
• Izvirni podatki, na katerih temelji podatek: energijska poraba, energijska sestava, procesni podatki proizvajalca — ločeno hranjeni od samega končnega podatka.
• Za uvoženi aluminij: CBAM-poročanje in osnovni podatki tujih proizvajalcev ali obratov.
• Pripomba pri vsakem podatku, ali je namenjen za CBAM, za povpraševanje stranke ali za prihodnji začetek v digitalni pasportiji, da se obseg in metoda ne zamešata.
• Sklicevanje na leguro in oznako EN-AW ustrezne serije, ker se CO₂-podatki po leguri lahko razlikujejo; glejte kako se legura in oznaka EN-AW dokumentirata.